UPRS sodba I U 505/2015

Jedro

V obravnavani zadevi je ukrep, izrečen po določbi pete alineje 3. člena ZPDZC, posledica ocene davčnega organa, da je tožnik opravljal dejavnost trgovanja z lastnimi nepremičninami na trgu oz. ugotovitve pristojnega organa iz četrte alineje prvega odstavka 13. člena ZPDZC, da je tožnik z nakupi in prodajo nepremičnin opravljal podjetniško oziroma ekonomsko dejavnost. V smislu 46. člena ZDoh-2 opravljanje dejavnosti pomeni opravljanje vsake podjetniške, kmetijske ali gozdarske dejavnosti, poklicne dejavnosti ali druge neodvisne samostojne dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Glede na sodno prakso je za kvalifikacijo podjetniške dejavnosti po ZDoh-2 odločilno, ali se opravlja na trgu ali za trg. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS tudi izhaja, da mora biti ločevanje med podjetniško in zasebno sfero istega posameznika utemeljeno z objektivnimi okoliščinami, ki morajo razkriti v kakšnem svojstvu posameznik objektivno deluje. Tako je med drugim mogoče opravljanje podjetniške dejavnosti razpoznati tudi iz okoliščin, kot je npr. veliko število opravljenih transakcij, ki jih opravi posameznik, ki sicer nima registrirane dejavnosti. Za odločitev je relevantna okoliščina oz. je odločilen kriterij resničnost oziroma neresničnost trditev tožnika, da nepremičnin (parcel) ni kupoval za nadaljnjo prodajo, temveč zase oziroma zato, da bi jih brezplačno naklonil svojim otrokom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku prepovedal opravljanje dejavnosti trgovanja z nepremičninami (šifra dejavnosti 70.120), saj gre za delo na črno (točka 1 izreka). Odločba postane izvršljiva z dnem vročitve (točka 2 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka 3 izreka). Organ prve stopnje se sklicuje na 16. člen Zakona o davčni službi (v nadaljevanju ZDS-1), prvi, tretji in peti odstavek 13. člena, peto alinejo prvega odstavka in drugi odstavek 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC). Iz uradnih baz podatkov in podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 5. 2012 (v nadaljevanju sporno obdobje) izhaja, da je bil tožnik na dan 28. 8. 2012 lastnik 58 parcel, ki se nahajajo v katastrskih občinah: … in druge.

2. Tožnik je skupaj s A.A. v letu 2008 kupil 3 parcele v k.o. …, v letu 2010 pa 10 parcel in na teh zemljiščih ter na teh zemljiščih, kot tudi na zemljiščih, ki sta jih kupila v letih 2007 in 2008, opravil parcelacijo (nastalo je okoli 20 parcel za stanovanjsko gradnjo) in zemeljska dela. V tabeli 1 in 2 (na straneh 2 in 5 obrazložitve izpodbijane odločbe) so razvidni podatki o nakupu in prodaji nepremičnin (davčni organ je v tabeli 1 zajel podatke o nakupih od leta 2006, ker je del teh parcel tožnik v spornem obdobju prodal oz. je gradil stanovanjske objekte, ki jih prodaja oz. ima prijavljen naslov stalnega bivališča, kar davčni organ pojasni). Davčni organ podrobno pojasni posamezne nakupe in prodaje nepremičnin (strani 3 do 7 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožnik sam ali skupaj s A.A. je po ugotovitvah nadzornega organa v letih 2006 do 2012 opravil 13 nakupov zemljišč in jih v letih 2008 do 2012 tudi 8 prodal. Pri prodaji je običajno dosegal negativno razliko, razen ene izjeme. Davčni organ ugotavlja, da podatki nedvomno kažejo, da tožnik zemljišč ni nabavljal zgolj za lastne potrebe, ampak z namenom nadaljnje prodaje in da je opravljal pridobitno dejavnost trgovanja z lastnimi nepremičninami na črno (peta alineja prvega odstavka 3. člena ZPDZC). Tožnik je deloval kot samostojni podjetnik posameznik že prej, kot tudi v spornem obdobju, dejavnosti pa ni imel priglašene ter je imel namen trgovati z nepremičninami, za kar davčni organ pojasni razloge. Da gre za opravljanje gospodarske dejavnosti dokazujejo tudi opravljena dela na zemljiščih, kot so parcelacija in zemeljska dela. Davčni organ navaja prvi odstavek 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s 3. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Pripombe tožnika in odgovori nanje so razvidni na straneh 8 do 12 obrazložitve izpodbijane odločbe.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navaja 46. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Ugotovitve organa prve stopnje ne potrjujejo tožnikovih trditev, da gre za nakupe zemljišč zase in za potrebe svoje družine in posamične ter občasne prodaje osebnega premoženja, ter da v zvezi z nakupi in prodajami niso povezane nobene druge ekonomske aktivnosti.

4. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Osnovno materialnopravno vprašanje, ki je sporno v tej zadevi je, ali je tožnik opravljal dejavnost trgovanja z lastnimi nepremičninami, ki se mu prepoveduje. O tem teče zoper tožnika postopek zaradi prekrška po petem odstavku 15. člena ZPDZC, v katerem je Okrajno sodišče v Kamniku izdalo sodbo 23. 2. 2015, s katero je ugodilo tožnikovi zahtevi za sodno varstvo in odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo. Ta sodba še ni pravnomočna. V obeh postopkih je sporno ali je tožnik z nakupi in prodajami opravljal ekonomsko (gospodarsko, pridobitno) dejavnost na področju prometa z nepremičninami, ki bi jo moral registrirati ali pa gre pri teh prodajah za prodajo njegovega (zasebnega) premoženja oziroma za izvrševanje lastninske pravice. Če obstoj prekrška ni dokazan tudi ne more biti sankcije prepovedi opravljanja dejavnosti, za katero ni dokazano, da jo posameznik opravlja na črno.

5. Izpodbijana odločitev je v nasprotju z veljavno zakonodajo in uradnimi pojasnili DURS, ki jih navaja, kakor tudi z Direktivo Sveta 2006/112/ES oziroma Šesto direktivo. Tožnik očita, da prvostopenjski organ nedopustno špekulira o tem, da je nepremičnine kupil z namenom nadaljnje prodaje. Število nepremičnin, ki jih je kupil in jih ima v lasti, ne more predstavljati niti opravljanja dejavnosti niti kazati, da so bile kupljene z namenom nadaljnje prodaje. Posamičnih in občasnih prodaj ni mogoče šteti za opravljanje dejavnosti. Gre za arbitrarno odločitev. V zadevi ne gre za preprodajo vozil, ki presegajo potrebe posameznika. Po ZGD-1 je pridobitno dejavnost vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička. Za podjetnika je bistveno, da mora opravljati gospodarsko dejavnost trajno, samostojno in s pridobitnim namenom. Navaja določbe Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in sodno prakso SEU (sodba v zadevi Slaby in Kuć, C-180/10 in C-181/10, točka 35). Občasnih transakcij z novimi objekti in stavbnimi zemljišči ni mogoče šteti za opravljanje gospodarske dejavnosti po ZDDV-1, ki ne določa kriterijev za ločevanje med trajno dejavnostjo in občasnim ter priložnostnim prometom blaga in storitev, zato je treba presojati vsak primer glede na okoliščine primera. Pri dohodkih iz prodaje osebnega premoženja fizične osebe, pridobljenega z dedovanjem, podaritvami, nakupi in gradnjo za lastne potrebe, ne gre za dohodke iz dejavnosti. Za njih gre, ko iz okoliščin izhaja, da se fizična oseba ukvarja z nakupi in prodajami nepremičnin, z gradnjo za trg, z adaptacijami in rekonstrukcijami objektov za trg, s komunalnim opremljanjem zemljišč za trg in podobno. Navaja sodbe SEU (v zadevah: EDM, C-77/01, točka 58, BBL, C-8/03, točka, 39, Wellcome Trust, C-155/94, točka 32). Aktivno delovanje pri pripravi zemljišča je lahko tudi parcelacija, če jo spremljajo še druge aktivnosti, kot npr. komunalno opremljanje zemljišč ali sprememba namembnosti zemljišča. Po stališču SEU ima gospodarski subjekt pravico do odbitka DDV tudi od vseh pripravljalnih dejanj. Sprašuje se, zakaj bi se oseba, ki ima namen opravljati dejavnost, odpovedala pravici do odbitka DDV. Že samo število in obdobje prodaj v konkretni zadevi kaže, da je šlo za posamične in občasne prodaje solastninskega deleža na nezazidanih stavbnih zemljiščih.

6. Nobena od prodanih nepremičnin oziroma tožnikovih solastniških deležev na nepremičninah ni bila oglaševana. Davčni organ je prezrl splošno znano dejstvo z dne 13. 7. 2008, ko je orkanski veter prizadel Občino Kamnik na območju Črnivca in planote Gozd in bi lahko ugotovil, čemu so bila namenjena zemeljska dela. Iz prodajne pogodbe 25. 10. 2010 izhaja, da sta solastnika prodala eno parcelo na območju vetroloma C.C. v poplačilu njegove terjatve za opravljena zemeljska dela. Zemeljskih del ni mogoče opredeliti drugače kot izvrševanje lastninske pravice. Glede parcelacije izhaja iz pogodbe o izvedbi geodetskih del z dne 3. 7. 2008, da je bila naročena in opravljena z namenom delitve solastnine in skupnega premoženja. Parcelacija ne pomeni opravljanja ekonomske dejavnosti, zato tudi ne more izkazovati namena nadaljnje prodaje, ki se kaže v drugih aktivnostih in ekonomskih dejavnostih, ki jih oseba opravlja. S tem, ko fizična oseba kupi nepremičnine, to še ne pomeni, da jih je kupila z namenom nadaljnje prodaje. Dejstvo, da ima tožnik še vedno v lasti večino nepremičnin, izpodbija zaključek prvostopenjskega organa o namenu nadaljnje prodaje. V k.o. … so bile kupljene že v letu 2007, in bi jih tožnik že pred krizo prodal, če bi bile kupljene z namenom nadaljnje prodaje. Nobena parcela v k.o. … se ni oglaševala za prodajo. Tega prvostopenjski organ za nobeno od prodanih nepremičnin ni ugotovil. Iz dveh prodajnih pogodb (kupca B.B. in C.C.) izhaja, da sta bili sklenjeni v poplačilo terjatve, kar gre za okvir upravljanja zasebnega premoženja. Prodaja D.D. je bila v pobot njegovi terjatvi iz naslova gradnje hiše na Gmajnici, na naslovu tožnika. Parcele je tožnik podaril svojemu sinu E.E. 8. 5. 2014, ker jih je potreboval in v njej živi s svojo družino. To je novo dejstvo, ki še ni obstajalo v času prvostopenjskega postopka.

7. Izpodbijana odločba temelji na predvidevanju namena nadaljnje prodaje. Ugotovljeno dejansko stanje tega ne dokazuje, zato je materialno pravno napačno uporabljeno. Prvostopenjski organ ni opravil potrebne presoje vsake posamezne prodaje, ker je izhajal iz arbitrarnega izhodiščnega stališča, da že sami nakupi zemljišč, „v obsegu, ki močno presega potrebe lastnika in njegovih družinskih članov, dokazujejo, da gre za nabavo oziroma trg oziroma za opravljanje dejavnosti“. Nepremičnine niso namenjene le za bivanje in uporabo, so tudi predmet zakupa, najema, podaritve in zapuščine potomcem. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da ima tožnik 5 otrok in 9 vnukov. Upravna organa posegata v ustavno zajamčeno in varovana lastninsko pravico tožnik. Noben predpis ne določa, koliko nepremičnin lahko posameznik kupi in jih ima v lasti, in da že sam nakup nepremičnine pomeni opravljanje gospodarske dejavnosti. Odločitev je v nasprotju z pojasnili DURS in stališči SEU, da prodaja nepremičnine ne pomeni sama po sebi opravljanja dejavnosti. Izrek je nedoločen in v nasprotju z 213. členom ZUP. Navaja razloge za kršitve drugega odstavka 68. člena in drugega odstavka 73. člena ZUP. Opravičilo je bilo poslano priporočeno po pošti 15. 10. 2012 in je bilo pravočasno. Zahteva po telefonskem komuniciranju ima lahko podlago v Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), nima pa podlage v ZUP. Tožniku je bila odvzeta možnost zaslišanja. Tožniku je bilo onemogočeno, da se izjavi o podatkih, ki jih je prvostopenjski organ pridobil od drugih oseb oziroma iz spisa druge zadeve, na katero se sklicuje in v kateri tožnik ni sodeloval. Tožnik je v postopku predlagal, da se opravi ustna obravnava in zaslišijo priče, da se ugotovijo dejstva in okoliščine v zvezi z vsako nepremičnino Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek, organu prve stopnje in toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

8. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb, v katerem je bila pritožba zavrnjena. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po peti alineji prvega odstavka 3. člena ZPDZC, ki se kot materialni predpis uporablja v obravnavanem primeru, se za delo na črno šteje opravljanje dejavnosti oziroma dela, če posameznik opravlja dejavnost oziroma delo in ni vpisan ali priglašen kot to določa ta ali drugi zakoni. Po drugem odstavku 3. člena ZPDZC je opravljanje dela na črno iz prvega odstavka 3. člena ZPDZC prepovedano. Po 13. členu ZPDZC kršitve določb tega zakona ugotavljajo inšpektorati in drugi organi v okviru pooblastil, določenih s tem zakonom in s posebnimi zakoni, med katerimi po četrti alineji prvega odstavka tega člena davčna inšpekcija nadzoruje kršitve določb 3. člena tega zakona. Če se opravlja delo na črno iz 3. člena tega zakona, izda prekrškovni organ iz prvega odstavka tega člena odločbo, s katero prepove opravljanje tega dela (četrti odstavek 13. člena ZPDZC).

11. V obravnavani zadevi je ukrep, izrečen po določbi pete alineje 3. člena ZPDZC, posledica ocene davčnega organa, da je tožnik opravljal dejavnost trgovanja z lastnimi nepremičninami na trgu (šifra dejavnosti 70.120) oz. ugotovitve pristojnega organa iz četrte alineje prvega odstavka 13. člena ZPDZC, da je tožnik z nakupi in prodajo nepremičnin opravljal podjetniško oziroma ekonomsko dejavnost. Podjetniška dejavnost je po ZGD-1 tista dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička (drugi odstavek 3. člena ZGD-1). V smislu 46. člena ZDoh-2 opravljanje dejavnosti pomeni opravljanje vsake podjetniške, kmetijske ali gozdarske dejavnosti, poklicne dejavnosti ali druge neodvisne samostojne dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Glede na sodno prakso je za kvalifikacijo podjetniške dejavnosti po ZDoh-2 odločilno ali se opravlja na trgu ali za trg (glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 10/2013 z dne 5. 2. 2015, točka 11). Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS tudi izhaja, da mora biti ločevanje med podjetniško in zasebno sfero istega posameznika utemeljeno z objektivnimi okoliščinami, ki morajo razkriti v kakšnem svojstvu posameznik objektivno deluje. Tako je med drugim mogoče opravljanje podjetniške dejavnosti razpoznati tudi iz okoliščin, kot je npr. veliko število opravljenih transakcij, ki jih opravi posameznik, ki sicer nima registrirane dejavnosti (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 1542/2006 z dne 27. 5. 2010).

12. V zadevi ne gre za vprašanje ali ima tožnik pravico kupovati nepremičnine in jih uporabljati zase, za svojo družino, jih dajati v najem, zakup oz. kot naložbo za vnuke. Tožnik namreč poudarja, da ima veliko družino (5 otrok in 9 vnukov). Tožnikove navedbe, da je gradil zase in za svoje otroke, bi zato morale biti odločilen kriterij, na podlagi katerega je mogoče določiti, ali je deloval kot podjetnik ali kot zasebnik. Zato je za odločitev relevantna okoliščina oz. je odločilen kriterij resničnost oziroma neresničnost trditev tožnika, da nepremičnin (parcel) ni kupoval za nadaljnjo prodajo, temveč zase oziroma zato, da bi jih brezplačno naklonil svojim otrokom.

13. Ugotovitve dejanskega stanja niti niso sporne. Organ prve stopnje je podatke o nakupih in prodajah nepremičnin pridobil iz uradnih podatkov, s katerimi razpolaga kot davčni organ, saj je izhajal iz predloženih pogodb, ki jih je pridobil v okviru davka na promet nepremičnin. Na podlagi pridobljene dokumentacije nesporno izhaja, da je tožnik sam ali skupaj z osebo A.A., v letih 2006 do 2012, opravil trinajst nakupov zemljišč in v letih 2008 do 2012 osem prodaj, da je opravljal na nabavljenih nepremičninah parcelacije in na nekaterih tudi zemeljska dela. Davčni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobno opisal okoliščine posameznih nakupov parcel in nadaljnje aktivnosti v smislu parcelacije ter okoliščin prodaj. Tako poleg okoliščin nakupa izhajajo tudi podatki o delitvah (parcelacijah kupljenih parcel), ki jih je tožnik opravil, kar v zadevi niti ni sporno. Tako npr. med drugim izhaja, da je tožnik kupil v k.o. …, skupaj s A.A. (prodajalec F.F., 28. 9. 2007) parcele št.: 408/4 travnik (v izmeri 1354 m2), 413/3 gozd (2585 m2, dvorišče 1035 m2 in stanovanjsko stavbo v izmeri 105 m2), 413/4 gozd (883 m2), 415/3 njiva (1667 m2, travnik 1085 m2), 416/1 travnik (2554 m2) in 417 travnik (727 m2). Vse parcele se nahajajo v poselitvenem območju zazidalnega otoka Občine Kamnik (so zazidljive). Potem je izvedel parcelacijo in je v k.o. … nastalo 20 parcel za stanovanjsko in spremljajočo gradnjo.

14. Tožnik je v k.o. …, skupaj s A.A. 5. 11. 2008, opravil (eno) prodajo (kupca G.G. in H.H.): stanovanjsko stavbo na parc. št. 413/3 (105 m2), zgrajeno do tretje gradbene faze in točno določeni deli zemljišča parc. št. 413/3 in 415/3 (932m2) za 99.220 EUR. Iz kupoprodajne pogodbe je med drugim razvidno, da se bodo v bodočnosti v okolici gradili stanovanjski objekti in kupca po vknjižbi lastninske pravice dovoljujeta prodajalcema oz. njunim pravnim naslednikom, lastnikom parcel, ki mejijo na novo odmerjeno parcelo 413/6 k.o. …, da na svoje stroške postavijo npr. mejne ograde itd. ter da se preko bodoče parcele 413/6 izvedejo vsi potrebni komunalni vodi.

15. Tožnik je (skupaj s A.A.) kupoval parcele tudi v drugih k.o. (poleg k.o. …, še druge …). Iz pogodb o nabavi je razvidno, da je tožnik večinoma kupoval nepremičnine od fizičnih oseb (ki so jih pridobile na podlagi sklepa o dedovanju, v nekaterih primerih pa z nakupom). Namenska raba za pretežni del kupljenih nepremičnin je opredeljena za stanovanjsko gradnjo. Tožnik je nato opravil parcelacije (k.o. …, k.o. …, k.o. …) in zemeljska dela (k.o. …) ter prodajal fizičnim osebam pretežno stavbna zemljišča, v manjši meri tudi kmetijska zemljišča. Pri prodajah je dosegel negativno razliko v ceni. Davčni organ tožniku očita, da je kupoval nepremičnine z namenom njihove nadaljnje prodaje oz. z namenom trgovanja s temi nepremičninami. To med drugim po presoji sodišča kaže npr. nakup nepremičnine v k.o. … na javni dražbi (v letu 2006), na kateri sta nato skupaj s A.A. zgradila v letu 2009 in 2010 dva dvojčka, za katera davčni je davčni organ ugotovil, da sta ju prodajala preko družbe I. d.o.o. (ki je v lasti A.A.). Sodišče se strinja z dokazno oceno organa prve stopnje, da gre za nabavljene nepremičnine z namenom prodaje na trgu tudi pri nakupu nepremičnin v k.o. … (v letu 2007), kjer je po parcelaciji nastalo okoli 20 parcel za stanovanjsko gradnjo, ki tudi po presoji sodišča presega tožnikove potrebe oziroma potrebe njegovih družinskih članov. Tudi po presoji sodišča ugotovitve dejanskega stanja ne potrjujejo tožnikovih trditev, da gre za nakupe zemljišč zase in potrebe svoje družine ter posamične in občasne prodaje osebnega premoženja. Sodišče tudi ne sledi tožnikovim navedbam, da niso v zvezi z nakupi in prodajami povezane nobene druge aktivnosti, saj na to kažejo izvedene parcelacije. Kolikor so bile izvedene le zaradi delitve solastnine, kot navaja tožnik, bi se ta delitev tudi že opravila, do tega pa ni prišlo, kar kaže, da so bile parcelacije izvedene za namene nadaljnje prodaje. To tudi po presoji sodišča kaže, da je tožnik opravljal dejavnost trgovanja z lastnimi nepremičninami na črno. Iz dejanskih ugotovitev nesporno izhaja, ne nazadnje tudi iz kupoprodajnih pogodb, da je tožnik, skupaj s solastnikom opravil parcelacije (v k.o. …, k.o. …, k.o. …) ter fizičnim osebam prodajal pretežno stavbna zemljišča. Tožnik sicer zatrjuje, da se nepremičnine v k.o. … (dva dvojčka) ne prodajajo, in da se je gradnja izvajala za oddajanje v najem, za stanovanjske potrebe otrok, kar oba upravna organa utemeljeno zavračata. Iz uradnega zaznamka 26. 10. 2012 in spisu priložene fotografije objekta izhaja nasprotno (da se je oglaševala prodaja).

16. V letu 2009 je bilo prodano 6 nepremičnin in sicer 2 v k.o. … (parc. št.: 157/22 (99 m2), 157/23 (139 m2) ter v 4 v k.o. … parc. št. : 413/12 (204 m2), 416/16 (191 m2) kupcema G.G. in H.H.; 413/8 (686 m2) kupcu B.B.; 413/2 (92 m2), 413/11 (609 m2), kupca J.J. in K.K.; 413/10 (630 m2) kupcu C.C. V letu 2012 je bila opravljena (ena) prodaja nepremičnine v k.o. … (parc. št. 413/13 (552m2) kupcema G.G. in H.H.

17. Dejstvo je, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da je tožnik zgolj pavšalno našteval, da so bile nepremičnine kupljene za sedanje stanovanjske potrebe in za oddajanje v najem oz. zakup oz. za kapitalske naložbe za potomce. Sem seveda ne sodijo parcele, kjer ima tožnik in njegova družina stalno bivališče, velja pa to za vse ostale sporne nepremičnine. Tožnikove navedbe, da prodajo nepremičnin ni oglaševal so protispisne. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je npr. celotno kmetijo, kupljeno med drugim od K.K. preko družbe I. d.o.o. oglaševal preko internetnih strani (prvi odstavek na strani 11 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tudi po presoji sodišča, če bi se gradnja dejansko opravljala zaradi oddajanja v najem, kot tožnik zatrjuje, se v tretji gradbeni fazi ne bi oglaševalo prodaje nepremičnine, kot tudi ne v primeru, če bi bila nepremičnina grajena za stanovanjske potrebe otrok tožnika oz. za naložbe, kot zatrjuje v tožbi. Dokazilo, ki ga tožnik predloži v tožbi, da je (eno) nepremičnino podaril svojemu sinu, pa na drugačno odločitev ne more vplivati, saj gre za novo dejstvo, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločbe.

18. Sklicevanje tožnika, da je šlo pri dveh nepremičninah (kupca B.B. in C.C.) za poplačilo terjatve, ni izkazana. Tožnik je imel v postopku možnost, da za vsako prodano nepremičnino pojasni razloge za njeno prodajo. Sodišče zavrača kot pavšalne razloge tožnika s sklicevanjem na težko finančno situacijo, saj tega ni izkazal. Tudi sklicevanje, da je kmetijska zemljišča rabil zase, niso relevantna, saj gre za očitek nakupov in prodaj pretežno zazidljivih parcel. Njegove navedbe, da mu je bila (ena) nepremičnina domaknjena kot upniku, na drugačno odločitev nima vpliva, saj tožnik v postopku ni pojasnil na kakšni podlagi mu je bila odstopljena terjatev družbe v likvidaciji. Izkazane tudi niso tožnikove navedbe, da so bile 3 prodaje izvršene v izogib izvršbi (kupci B.B., C.C. ter D.D.). Tožnikove navedbe ne držijo glede kupca B.B., saj iz prodajne pogodbe z dne 28. 10. 2009 (ki se nahaja v upravnih spisih), ne izhaja, da bi bila sklenjena v poplačilo terjatve, kot zatrjuje tožnik. Tudi iz prodajne pogodbe s kupcem D.D. z dne 16. 6. 2009, ne izhaja, da bi šlo za poplačilo terjatve oziroma za pobot iz naslova gradnje hiše na Gmajnici. Zato trditve tožnika, da je te transakcije treba opredeliti v okviru upravljanja zasebnega premoženja, niso dokazane, in so tudi protispisne. Prvostopenjski organ je natančno povzel vse relevantne določbe iz kupoprodajnih pogodb, pri tem pa je le v primeru kupca C.C. navedel, da gre za pobot (predzadnja alineja na strani 6 obrazložitve izpodbijane odločbe), kar pa ne more bistveno drugače vplivati na opredelitev tožnikovega razpolaganja z lastnimi nepremičninami.

19. Tožnikove navedbe, da davčni organ ni ugotavljal, kaj pomeni opravljanje zemeljskih del na zemljiščih v k.o. …, in da gre za opravljanje del po vetrolomih, so tožbena novota. Tožnik je v postopku navajal, da so se parcelacija in zemeljska dela izvajala zaradi delitve solastnine. Tožnikove navedbe, da gre za splošno znano dejstvo, kar bi davčni organ moral upoštevati, pa na drugačno odločitev ne vplivajo. V zadevi namreč ni sporno, da je tožnik v k.o. … (poleg zemeljskih del) opravljal tudi parcelacije, po katerih je nastalo okoli 20 parcel za stanovanjsko gradnjo, kar tudi po presoji sodišča presega potrebe tožnika in njegovih družinskih članov.

20. Tožnikov očitek, da ima v svoji lasti še vedno več nepremičnin, ki jih ni prodal, po presoji sodišča na opredelitev, ali gre v obravnavani zadevi za opravljanje dejavnosti trgovanja z lastnimi nepremičnin, ne vpliva tako, kot želi prikazati tožnik. V zadevi je bistveno, ali je tožnik v spornem obdobju kupoval nepremičnine za trg (in ne za lastno uporabo) in jih prodajal, torej je tudi pomemben namen nakupa in tudi število prodaj. Slednje je v obravnavanem primeru zadostno izkazano. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da je tožnik opravil 13 nakupov zemljišč, nato opravil parcelacije in v spornem obdobju (2008 do 2012) opravil 8 prodaj, kar zadošča za opredelitev opravljanja dejavnosti trgovanja z lastnimi nepremičninami na črno, kar pa je prepovedano.

21. Tožnikovi razlogi, ki se nanašajo na vprašanje zavezanosti za DDV v povezavi s sodbami SEU, niso relevantni in jih sodišče v tej zadevi kot brezpredmetne zavrača. V obravnavani zadevi ne gre za obdavčitev z DDV in vprašanje, kdaj in ali je tožnik davčni zavezanec za DDV. Tudi ne gre za vprašanje pridobivanja dohodkov iz dejavnosti, temveč je sporno ali gre pri tožnikovem ravnanju z lastnimi nepremičninami za prepovedano delo na črno oz. za vprašanje če posameznik opravlja dejavnost in ni vpisan ali priglašen kot to določa ZPDZC ali drugi zakoni (peta alineja 3. člena ZPDZC), ki je pravna podlaga za navedeni ukrep prepovedi dela na črno.

22. Sodišče tudi ni našlo kršitev pravil postopka. Izpodbijana odločba je obrazložena skladno z 214. členom ZUP in jo je mogoče preizkusiti, v izreku pa je odločeno o predmetu postopka (213. člen ZUP). Izrek je skladen z drugim odstavkom 3. člena ZPDZC. V izreku je odločeno o predmetu postopka, ki je prepoved opravljanja dejavnosti trgovanja z nepremičninami (šifra je 70.120), dokler gre za delo na črno. Izrek je skladen z obrazložitvijo. Predmet izpodbijane odločbe ni prepoved pridobivanja nepremičnin za lastne potrebe in razpolaganje oz. upravljanje z njimi, kot meni tožnik, saj se to po 3. členu ZPDZC ne šteje za delo na črno. Tožniku se prepoveduje delo na črno oz. se mu prepoveduje opravljanje dejavnosti trgovanja z lastnimi nepremičninami. V obravnavanem primeru ne gre za postopanje davčnega organa po ZDavP-2, po katerem postopa davčni organ, kadar odloča o obveznostih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank v postopku pobiranja davkov (2. člen ZDavP-2). Davčni organ se glede dokaznega bremena sklicuje na 76. člen ZDavP-2, kar po presoji sodišča ni pravilno. Vendar pa ne gre za takšno kršitev pravil postopka, zaradi katerih bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti. Po 13. členu ZPDZC kršitve določb tega zakona ugotavljajo inšpektorati in drugi organi v okviru pooblastil, določenih s tem zakonom in s posebnimi zakoni. Tožnik je v postopku sodeloval in je imel možnost predložiti vse dokaze in pojasniti vse relevantne okoliščine, zato načelo materialne resnice (8. člen ZUP) ni kršeno, izpodbijana odločitev pa tudi ne sloni na tem, da bi davčni organ prenesel breme dokazovanja na tožnika, kot zatrjuje tožnik. Davčni organ je tudi pojasnil razloge, zakaj ni opravil zaslišanja prič, ki jih je tožnik predlagal. Sodišče se z njegovimi razlogi strinja, saj tožnik ni pojasnil, katero relevantno dejstvo bi lahko priče pojasnile.

23. Tožnik tudi neutemeljeno povezuje obrazložitev izpodbijane odločbe z vprašanjem prodaje motornih vozil in s prakso davčnih organov v podobnih zadevah. Tudi ne gre za arbitrarno odločanje in subjektivno prepričanje davčnega organa koliko nepremičnin je za fizično osebo dovolj oziroma preveč, kot meni tožnik. V zvezi s tem se davčni organ v izpodbijani odločbi ne izreka. Pristojni organ ugotavlja, da v obravnavanih primerih prometa z nepremičninami ni šlo za razpolaganje z lastnimi nepremičninami, ampak je šlo za opravljanje dejavnosti trgovanja z njimi. To pomeni, da je tožnik z lastnimi nepremičninami opravljal dejavnost, za katero bi moral opraviti potrebne registracije. V obravnavani zadevi tudi ne gre zgolj za predvidevanje namena nadaljnje prodaje, kot očita tožnik, ampak za konkretne ugotovitve, ki so tudi obrazloženi tako, da jih je mogoče preizkusiti in iz katerih tudi po presoji sodišča izhaja, da je šlo pri tožniku za nakupe in prodajo zemljišč za trg (oz. razpolaganje z zasebnim premoženjem na trgu z namenom prodaje) in ne za razpolaganje z zasebnim premoženjem oz. nakup nepremičnin za lastno uporabo (za najem, zakup ali naložbe ipd.).

24. Tožnikovi razlogi, da je ustavljen prekrškovni postopek zoper tožnika, na drugačno odločitev glede prepovedi opravljanja trgovanja z lastnimi nepremičninami, kot dela na črno, ne vpliva. Gre za dva ločena postopka, ki temeljita na različnih pravnih podlagah, čeprav izvirata iz enakega dejanskega stanja.

25. V zadevi tudi ne gre zato, da bi organ prve stopnje ugotavljal relevantna dejstva v drugem postopku, v katerem tožnik ni sodeloval, kot meni tožnik. Tožniku je bil izdan zapisnik o vseh relevantnih ugotovitvah in dejstvih, do katerih je prišel davčni organ v tem ugotovitvenem postopku in tožnik je imel možnosti se o vseh relevantnih dejstvih izjaviti, kar je tudi storil. V zadevi tudi ni šlo za bistveno kršitev pravil postopka glede neupravičenega izostanka na vabilo davčnega organa, kot meni tožnik (73. člen ZUP). Tožnik je bil seznanjen z napotkom organa, da mora odsotnost sporočiti nemudoma. Po presoji sodišča v zadevi tudi ne gre za kršitev 68. člena ZUP, saj je imel tožnik možnost opravičiti izostanek v primeru, kot je navedeni, 12. 10. 2012 (ko je izvedel, da bo zaradi ženine odsotnosti 16. 10. 2012 moral biti doma) oziroma 14. 10. 2012, ko je izvedel, da naj bi bil tega dne odsoten sin, ne pa 15. 10. 2012, ko je poslal opravičilo davčnemu organu priporočeno po pošti. Tudi ne gre za kršitev načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP), saj je tožnik imel pred izdajo izpodbijane odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožniku je bil poslan zapisnik o ugotovitvah, na katerega je podal pripombe. To pomeni, da imel možnost se izjaviti o vseh ugotovitvah davčnega organa in tudi predložiti ustrezna dokazila. Iz zapisnika pa so razvidne tudi vse relevantne okoliščine, na katerih je davčni organ utemeljil svojo odločitev. Zato po presoji sodišča tudi dokazni predlog za zaslišanje prič, ki jih tožnik posebej ne navaja, „z namenom, da se ugotovijo vsa dejstva in okoliščine v zvezi z vsako nepremičnino, ki je za davčni organ sporna“, pri čemer tožnik tudi ne pojasni, katera relevantna dejstva naj bi izpovedale, ni utemeljen.

26. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče tudi ni našlo kršitve pravil postopka, ki mora nanje paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih ustavnih pravic, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

27. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

28. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

23.05.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1017/2015
• UPRS sodba II U 417/2013
• UPRS sodba I U 526/2012